Na dražbi avkcijske hiše RM Sotheby's, ki se bo v Los Angelesu odvila 26. oktobra 2024, se bo pojavil tudi unikatni NSU ro 80 iz 'The Junkyard' zbirke leta 2001 preminulega ameriškega zbiralca Rudija Kleina. Gre za enega izmed zadnjih avtomobilov, ki jih je Rudi Klein uvrstil v svojo famozno zbirko.
Leta 1967 so pri znamki NSU predstavili prestižni serijski avtomobil z oznako ro 80, ki tedanje stroke (prejemnik naziva Evropski avtomobil leta 1967) in potencialnih kupcev ni navduševal samo z naprednimi tehničnimi rešitvami (2-kolutni rotacijski motor, prednji pogon, 4. zavorni diski, štirikrat posamično obešena kolesa, pol-samodejni 3-stopenjski menjalnik …), temveč tudi z naprednim oblikovanjem (oblika tega avtomobila je služila kot osnova za oblikovanje audijev 80 in 90 iz poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja …) in za tedanje čase neverjetno dobro aerodinamiko (ro 80 'reže zrak' s koeficientom 0,335 (cW) …), ki predstavlja 'dobrohotno posledico' znanja in izkušenj na področju aerodinamike, ki so jih pri znamki NSU pridno nabirali že od leta 1948, vendar ne pri avtomobilih, temveč pri motociklih. Vse to pa je imelo tudi svojo ceno, posledično ro 80 ni bil nikoli ljudski avtomobil, temveč pravo 'Oberklasse' vozilo, ki je navduševalo predvsem akademike in ostale intelektualce s primernim prilivom finančnih sredstev, ker ste leta 1971 zanj v Nemčiji odšteli skoraj enako vsoto denarja (17.300 nemških mark) kot za največjo tedanjo limuzino znamke BMW (predhodnik kasnejše serije 7 z modelno oznako 2500 (110 kW/150 KM): 17.530 nemških mark). Za nekoliko manjšo vsoto denarja (17.039 nemških mark) ste takrat dobili tudi prestižnega „Strich-Acht“ (W114/115) predstavnika (tip 250) tedanje, še ne uradne Mercedes-Benzove serije E.
Leta 1971 so svoj pogled na ta, takrat tehnološko zelo napreden, nemški avtomobil predstavili tudi pri oblikovalski hiši Pininfarina, kjer so v želji po še boljši aerodinamiki tega avtomobila ustvarili elegantno, vendar istočasno tudi rahlo nevsakdanje oblikovano 4-vratno in 4-sedežno klasično 'notchback' limuzino z dodatno modelno oznako 2 porte + 2, ki jo tedanji novinarji revije auto motor und sport zaradi njenega specifičnega izgleda, ki bi ga morda lahko povezovali s tedanjim oblikovalskim jezikom znamke Citroën, niso jemali preveč resno. Čeprav je ta prototipni avtomobil ob dveh tedanjih predstavitvah (avtomobilska salona v Torinu (1971) in Bruslju (1972)) baje požel veliko zanimanja s strani potencialnih kupcev in stroke, mu ni nikoli uspelo priti v serijsko proizvodnjo, in to navzlic nekaterim zanimivim rešitvam, ki smo jih kasneje lahko občudovali pri nekaterih kasnejših serijskih avtomobilih. Ob tem omenjajo predvsem 'omarno' zasnovo odpiranja vrat, ki so jo Nemci kasneje implementirali pri Oplovi merivi druge generacije, in pa zasnovo delno odstranljive strehe, ki smo jo kasneje lahko občudovali pri hondi CRX. Pri ro 80 2 porte + 2 bi jo uporabnik lahko shranil v zato predvidenem prostoru na vrhu pokrova prtljažnika. Skoraj nespremenjen (Italijani so ob preoblikovanju tega vozila poskrbeli samo za ojačitve obeh karoserijskih pragov …) pa je tehnološki ustroj tega avtomobila, ki ga premika tudi za današnje čase zelo kompakten serijski pogonski motor (1,0-litrski atmosferski bencinski 2-kolutni Wankel motor, 115 KM (85 kW) pri 5500 vrt./min. in 16,2 kpm (159 Nm) motornega navora pri 4500 vrt./min.). Ker je imel serijski ro 80 v času svojega rojstva veliko boljšo (od 30 do 40-odstotkov) aerodinamiko kot večina ostalih tedanjih serijskih limuzin, ga je serijskih 115 KM (85 kW) lahko v približno trinajstih sekundah pognalo do 100 km/h, kasneje pa vse do končnih 181 km/h.
NSU ro 80 2 porte + 2 (dolžina: 477 cm, širina: 176 cm, višina: 136 cm, masa vozila: 1210 kg, največja hitrost: 180 km/h) je po dveh, prej omenjenih salonskih nastopih, povsem izginil iz scene, ljudje so ga ponovno lahko občudovali šele po objavi članka v nemški reviji Motor Klassik v avgustu leta 1993, ki mu je sledil še en javni nastop (leta 1994) na velikem nizozemskem srečanju lastnikov vozil znamke NSU. Leta 1995 je ta avtomobil kupil Američan Thomas Taffet, sicer eden izmed dobrih prijateljev prej omenjenega Kleina, nato se je vozilo pred ponovnim izginotjem še dvakrat pojavilo pred severnoameriško publiko, kasneje (leta 2016) so ga poslali v Ingolstadt, kjer je bil kot dolgoročno najeto vozilo še do nedavnega del muzejske kolekcije znamke Audi. Ta NSU ima v bistvu status novega avtomobila, ker so z njim do sedaj prevozili samo 2 kilometra. Temu primerna je tudi njegova ohranjenost, ki je po mnenju poznavalcev odlična. Po napovedih bo aktualni lastnik tega unikatnega vozila z neprecenljivo zgodovinsko vrednostjo po prodaji bogatejši za znesek v razponu od 55.000 do 74.000 evrov.
