Leta 1969 so se pri znamki Ford pričeli ukvarjati s tedaj zelo napredno idejo o razvoju tekmovalnega reli avtomobila s sredinsko nameščenim pogonskim sklopom, ki bi na tedanjih reli pistah lahko ugnal par dominantnih konkurentov (alpine-renault A110 & porsche 911), vendar ford GT70 na koncu ni mogel izpolniti pričakovanj vodilnih v Dearbornu.
Po tem, ko so Američani z modelom GT40 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat (leta 1966, 1967, 1968 in 1969) deklasirali konkurenco na vztrajnostni dirki v Le Mansu, so pri znamki Ford hoteli ponoviti te uspehe še v tedanjem reli športu, kjer pa njihov legendarni model escort v tem obdobju zaradi premočnih konkurentov ni mogel ponoviti uspehov modela GT40. Zato so se leta 1969 potihoma lotili razvoja tekmovalnega reli avtomobila s sredinsko vgrajenim pogonskim sklopom, ki bi jim prinesel tudi odmevne zmage v reli športu. S tem dejanjem so pri znamki Ford kot prvi implementirali idejo (razvoj namensko za reli razvitega tekmovalnega avtomobila …), ki so jo nekoliko kasneje (leta 1971) zelo uspešno realizirali pri znamki Lancia, ker so takrat predstavili prvi prototip modela stratos HF, ki je znamki Lancia kasneje (1974, 1975 in 1976) privozil tri naslove svetovnih prvakov v tedanjem prvenstvu WRC.
Tako se je leta 1970 prvič pojavil prototipni ford GT70 (oznaka 70 simbolizira leto prve predstavitve vozila …), ki ga je za znamko Ford oblikoval legendarni italijanski oblikovalec Ercole Spada (Carozzeria Ghia), medtem ko se je pod konstrukcijo tega vozila podpisal Fordov inženir Len Bailey. 'Fordovega stratosa' so zasnovali ob uporabi sestavnih komponent, ki sta jih prispevala britanska srednjerazredna serijska forda (modela zodiac in zephyr), nekaj sestavnih delov pa je prispeval tudi nemški Fordov srednjerazredni model P7. Ob tem sta bila nosilna platforma in okvir zasnovana tako, da sta lahko sprejela vgradnjo različnih pogonskih sklopov znamke Ford. Na začetku so v model GT70 vgradili pogonski sklop legendarnega caprija z oznako RS 2600. Njegov 2,6-litrski bencinski 6-valjnik so za uporabo v modelu GT70 nekoliko nadgradili, ker je vozniku lahko ponudil 179 kW (243 KM) pogonske moči, seveda ob povezavi z zadnjim pogonom.
Čeprav se je model GT70 lahko pohvalil z lahko karoserijo iz poliestra, nizko maso (približno 770 kg) in všečno obliko, mu to na koncu ni prav nič pomagalo, ker je njegov uspeh na reli stezah oviralo nekaj faktorjev (pretežak 2,6-litrski 6-valjni pogonski sklop, vzvojno nezadostno trden nosilni okvir in nezanesljivost delovanja vgrajenih sestavnih komponent …), kasneje so vanj vgradili lažji 4-valjni 1,6-litrski pogonski sklop (cosworth BDA) s približno 200 'konji' (147 kW), vendar s tem niso rešili vseh težav. Na koncu je za pokop tega projekta poskrbela krovna avtomobilska organizacija FIA, ker bi morali Američani zaradi homologacije narediti 500 serijskih primerkov tega modela, vendar vodilnim v Dearbornu zaradi s tem povezanih stroškov ta ideja ni bila prav nič všeč, posledično so model GT70 'upokojili' in v reli areno vrnili model escort. Tako je nastalo samo 6 primerkov modela GT70, zadnjega so izdelali leta 1972.
