V letošnjem oktobru bo minilo že 40 let od prve 'splavitve' že skoraj pozabljene alfe 90, ki naj bi takrat dostojno nadomestila hišno uspešnico z že legendarno modelno oznako alfetta, vendar ji to ni nikoli uspelo.
Čeprav se italijanska avtomobilska industrija v celotni zgodovini avtomobilizma lahko pohvali s številnimi 4-kolesnimi uspešnicami v večmilijonskih nakladah, obstaja tudi tržna niša, kjer se Italijani nikakor ne uspejo prebiti v družbo vodilnih znamk, ki večinoma prihajajo iz Nemčije. Ob tem seveda govorimo o segmentu poslovnih limuzin, ki ga v teh časih obvladujejo predvsem znamke Audi, BMW in Mercedes-Benz, medtem ko italijanskim znamkam v tem segmentu pripada samo še obstranska vloga, ki jih posledično opredeljuje kot limuzine za individualiste. Kot takšno lahko opišemo tudi nesrečno alfo 90, ker je morala večino njenega življenja živeti v senci tržno precej bolj uspešne alfe 75 (zadnja prava alfa po mnenju ljubiteljev vozil te znamke, približno 386.000 prodanih primerkov …), zatajila pa je tudi v pogledu prevzema štafetne palice od modela alfetta (1972-1984), ki je v pogledu prodajnih številk še vedno ena izmed najbolj priljubljenih (prodanih približno 448.000 primerkov …) limuzin milanske avtomobilske znamke, ker se je z lahkoto kosala s primerljivo nemško konkurenco. V tem pogledu jo prekaša edino alfa 156 (približno 680.000 prodanih primerkov).
Alfa 90 ni nikoli dosegla takšnih prodajnih številk, ker se je zanjo v treh letih proizvodnje (1984-1987) odločilo samo dobrih 56.000 kupcev, posledično je stopnja preživelih primerkov tega modela v današnjih časih zelo nizka. Za njen neuspeh je zaslužnih več faktorjev. Kot prvega velja omeniti tedanje kronično pomanjkanje denarja v blagajnah znamke Alfa Romeo, ki je v novembru leta 1986 pripeljalo do prevzema znamke Alfa Romeo s strani koncerna FIAT. Posledično Italijani niso imeli dovolj denarja za razvoj povsem novih sestavnih delov, temveč so ob razvoju alfe 90 uporabili veliko sestavnih delov modela alfetta, vključno z obstoječo motorno paleto, uporabili so tudi nekaj manj opaznih karoserijskih delov na območju potniške kabine. Vse to je močno vplivalo na vizualno podobo modela 90, ki je v bistvu samo še rahlo preoblečena alfetta, vendar z veliko manj vznemirljivo (skoraj anonimno …) in privlačno zunanjo podobo, sicer zaščitnim znakom vozil znamke Alfa Romeo, čeprav je za obliko alfe 90 poskrbelo podjetje Bertone. Za njen neuspeh pa je najbrž kriv tudi hišni kanibalizem, ker so v Milanu ob njenem rojstvu še vedno izdelovali 'Oberklasse' model z oznako alfa 6 (1979-1986), ki je še bolj eksotičen od alfe 90, ker so Italijani kupcem dostavili samo približno 12.000 takšnih, dokaj velikih alf.
Ob predstavitvi alfe 90 so si italijanski kupci lahko omislili dve različici (1,8 (120 KM / 88 kW) in 2,0 (128 KM / 94 kW)) tega modela, pri obeh so za dotok pogonskega goriva skrbeli uplinjači. Nemcem in še nekaterim so namenili osnovno 2,0-litrsko 'i' različico z vbrizgavanjem goriva (130 KM / 96 kW), kasneje se je pojavil še top model z oznako 2.5 V6 'Quadrifoglio Oro' s 150. (110 kW) 'konji', ki je lahko dosegel največjo hitrost 205 km/h. Obstajala pa je tudi 'nepremijska' (resnično premožni ljudje ne vozijo 'traktorjev' (dizelsko gnano osebno vozilo) …) različica te alfe z vgrajenim 2,4-litrskim turbodizelskim motorjem (110 KM / 81 kW) italijanske znamke VM Motori. Kot izredno redkost pa velja omeniti še različico alfe 90 z vgrajenim 2,0-litrskim V6 motorjem (132 KM / 97 kW), ki je pritegnila samo 1577 kupcev. Čeprav je bila alfa 90 zaradi majhne količine vloženih finančnih sredstev ob njenem razvoju v bistvu zastarela že ob rojstvu, so jo Italijani opremili tudi s tedaj povsem novo tehnično inovacijo, ki naj bi pripomogla k znižanju povprečne porabe pogonskega goriva, ker se alfa 90 lahko pohvali z aktivnim prednjim usmernikom zraka, katerega položaj pod nosom vozila je pogojen s potovalno hitrostjo avtomobila. To je tudi prva alfa, ki je ob doplačilu imela vgrajen sistem ABS, kot pravo posebnost pa velja omeniti mobilni kovček, ki so ga Italijani integrirali v spodnji del armaturne plošče na sopotnikovi strani. Povsem individualno je izvedena tudi grafika glavnih kontrolnih instrumentov na območju armaturne plošče, medtem ko je vgrajeni 'Alfa-Control-System' s sedmimi kontrolnimi funkcijami bdel nad zanesljivim delovanjem pogonskega sklopa. Kot napredno funkcijo alfe 90 velja omeniti še progresivni servo volanski sistem z variabilnim delovanjem, ki se je prilagajal potovalni hitrosti avtomobila.
Morda se takšne alfe spominjate tudi po temu, da je bila alfa 90 pogosto odeta v barve italijanske policije in karabinjerjev, vendar v tem primeru ni šlo za razumski in strokovno pogojen izbor avtomobilov s strani uradnikov, temveč za politično spodbujen nakup določene kvote vseh izdelanih alf 90, ker je bila znamka Alfa Romeo pred prevzemom s strani koncerna FIAT last italijanske države. Tako so organom pregona lahko 'uvalili' tudi večje število tedanjih Alfinih 'oblikovnih križancev' v obliki podobno nesrečnega modela arna (nissan sunny z Alfinimi bokser motorji …). Kariero alfe 90 je v juliju leta 1987 dokončno zapečatil njen novi lastnik, nadomestila jo je precej bolj tržno uspešna alfa 164 (1987-1998), ki je eden izmed znanih četverčkov (alfa romeo 164, FIAT croma, lancia thema in saab 9000) s precej bolj pozitivnim približnim številom izdelanih primerkov (274.000).