Na uvodni dan evropskega tedna mobilnosti, v soboto, 16. septembra 2023 je Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije (RRA LUR) v okviru evropskega projekta ReMOBIL: REgionalni centri MOBILnosti na dogodku Future Zero, ki na Kogresni trg v Ljubljani vsako leto privabi številne navdušence nad električnimi vozili, priredila okroglo mizo z zanimivimi sogovorniki, ki so iskali odgovor na vprašanje: »Kako bi lahko čim več ljudi spodbudili, da bi na delo kolesarili?«
»Ključni odprti vprašanji regijskega načrtovanja sta učinkovit sistem javnega potniškega prometa in kakovostna kolesarska infrastruktura, ki bo Ljubljano povezala z okoliškimi kraji,« je uvodoma poudaril Matej Gojčič z RRA LUR, kjer si prizadevajo tudi za vzpostavitev enotnega sistema e-koles v celotni regiji, tudi v luči omogočanja trajnostnih načinov potovanja na delo in obvladovanja zastojev. Iz nekaterih občin v Ljubljano iz naslova dogovorov o razvoju regij že vodijo kolesarske steze, ki omogočajo prijetno in varno kolesarjenje, potrebujejo pa jo vse občine v LUR, v prvi vrsti Medvode, Vrhnika in Domžale, poudarja Gojčič.
Po mnenju Tadeja Žaucerja z Ministrstva za okolje, promet in energijo (MOPE) je nujna naloga države smiselno prostorsko načrtovanje, ki mora težiti k razbremenitvi Ljubljane. Del rešitve, ki lahko pripomore že na kratek rok, je krepitev večmodalnosti, t.j. kombiniranja javnih avtobusnih ali železniških prevozov s kolesarjenjem, hojo ali drugimi t.i. kapilarnimi prevozi. Občine lahko pričakujejo spodbude za gradnjo infrastrukture, ki bo presegala minimalne standarde in bodo kolesarske steze, denimo, primerne in dovolj varne tudi za samostojno vožnjo otrok v šolo.
Marjeta Benčina iz okoljevarstvene organizacije Focus pojasnjuje, da je srž problema prostorska politika, ki pospešuje centralizacijo dejavnosti in storitev ter razpršeno poselitev, ki ji je sledila zgrešena prometna politika, rezultat pa je velika odvisnost Slovencev od lastnega avtomobila, za katerega v gospodinjstvu namenimo skoraj 17 % družinskega proračuna, kar je največ v EU. Na drugi strani omejen dostop do ustreznega JPP prispeva k poglabljanju prevozne revščine, ko ljudje nimajo dostopa do storitev, ki so nujno potrebne za vsakdanje življenje. Da bi se umaknili od dragega lastništva avtomobilov, potrebujemo dolgoročno strategijo, s katero si bomo prizadevali predvsem za učinkovit in čist JPP in razne sheme deljenja vozil. Pozdravila bi tudi subvencije nakupa koles in e-koles.
Kar se železniškega prometa tiče, pričakujejo v naslednjih letih številne izboljšave, med drugim tudi aplikacijo za MaaS (mobilnost kot storitev), je povedal Uroš Zierer iz Slovenskih železnic – potniški promet. Njihova flota je že okrepljena z 52 vlaki, od katerih številni omogočajo tudi prevoz koles, v letu 2025 pa bodo pričeli z dobavo dodatnih 20 novih vlakov. »Glavno oviro za izboljšanje voznih redov, vpeljavo dodatnih vlakov in zmanjšanje zamud predstavlja javna železniška
infrastruktura, predvsem enotirne proge na najbolj uporabnih povezavah proti Kamniku, Grosuplju in Gorenjski ter prometno izjemno obremenjena železniška proga proti Zasavju«, poudarja Zierer. Temu pritrjuje tudi
Gojčič iz RRA LUR, in dodaja, da je »ozko grlo železniškega prometa prav enotirnost, ki je obremenjena še s tovornim prometom. Razvoj ljubljanskega železniškega vozlišča mora biti usmerjen k temu, da železnica znova prevzame vlogo hrbtenice JPP in bo v prvi vrsti namenjena potnikom.«
Sogovorniki so se v debati, ki jo je povezoval Aidan Cerar iz IPOP – Inštituta za politike prostora strinjali, da je potrebno sodelovanje države, občin in nevladnih organizacij, da bi dosegli, da ljudje opustijo vsakodnevno vožnjo z avtomobilom. Na koncu pa velja, da zastoje vendarle doživljajo tisti, ki se vozijo po cestah, kolesarji pač ne. Projekt ReMOBIL je sofinanciran s sredstvi Finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora (EGP) 2014–2021 in pripadajoče slovenske udeležbe v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov v okviru programa Blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Finančni mehanizem EGP predstavlja prispevek Islandije, Lihtenštajna in Norveške k zeleni, konkurenčni in vključujoči Evropi.