Prvi Takuri in njegov lastnik Arisugawa-no-miya

Četrti izdelani Takuri

Vojaški tovornjak TGE-A

V letošnjem letu so imeli Japonci nekaj dodatnih razlogov za praznovanje, ker je letos minilo že 110 let od predstavitve prvega japonskega avtomobila in 100 let od predstavitve prvega japonskega tovornjaka, istočasno pa letos mineva že 113 let od predstavitve prvega japonskega avtobusa.

Lovoriko prvega japonskega transportnega sredstva, ki ga lahko povežemo z avtomobili, si zasluži legendarni parni avtobus znamke Yamaba, ki je nastal že leta 1904 v obratih podjetja Yamaba Denki Kojo, kjer so se pred tem ukvarjali samo s servisiranjem in popravili parnih strojev, električnih generatorjev in ostalih industrijskih statičnih motorjev. Za nastanek tega avtobusa je zaslužen bogati japonski podjetnik (Fusazo Mori) iz mesta Okayama, ki je že leta 1903 prepoznal potencial takšnih in podobnih transportnih sredstev (tedanji avtobusi z vgrajenimi bencinskimi pogonskimi sklopi) na razstavi v mestu Osaka, zato se je odločil, da bo v mestu Okayama ustanovil lastno podjetje za prevoz potnikov.

Ob iskanju primernega človeka za uresničitev njegovih poslovnih interesov se je Fusazo Mori oglasil tudi v podjetju Yamaba Denki Kojo, kjer je z njegovim lastnikom (Torao Yamaba) sklenil dogovor o izdelavi prvega parnega avtobusa. Yamaba je takrat odpotoval v mesto Kobe, kjer se je srečal z bratom (Kontaro Yamanaka), sicer lastnikom družbe Nikkel Shokai, kjer so se ukvarjali predvsem z uvozom in prodajo parnih, električnih in bencinsko gnanih avtomobilov. Ob tem je spoznal tudi parno gnane avtomobile in gospodarska vozila ameriške znamke Locomobile (1899-1929).

S pomočjo sestavnih delov avtomobilov te znamke je Torao Yamaba leta 1904 sestavil prvi delujoči japonski avtobus (dolžina in širina (približno): 450 x 180 cm, višina: 220 cm, medosna razdalja (približno): 270 cm, masa avtomobila (približno): 900 kg), ki je lahko prevažal 12 ljudi (dva člana 'posadke' in 10 potnikov). Vgrajeni parni stroj na nosu vozila mu je zagotovil 25 'konjskih moči' (18 kW), prenos moči do zadnjega kolesnega para so izvedli ob pomoči verige. Žal se testne vožnje s tem vozilom niso obnesle, ker takrat na Japonskem še ni bilo na voljo pnevmatik (dimenzije: 3.50-R20), ki bi se lahko spopadle z veliko maso polno otovorjenega vozila, posledično so vozilo zelo težko usmerjali v pravo smer, propadla pa je tudi ideja o serijski proizvodnji.

Takuri, prvi japonski osebni avtomobil
Leta 1902 je Shintaro Yoshida, sicer prvi mož podjetja Sorinshokai bicycle, obiskal ZDA z namenom nakupa novih dvokoles, ki jih je prodajal doma na Japonskem. Ob tem se je ustavil v New Yorku, kjer je takrat potekal '3rd New York Motor Show'. Yoshida se je kmalu zavedal, da bo val avtomobilizma hitro dosegel tudi domače, japonsko otočje, zato je ob vrnitvi v Tokio pripeljal s seboj nekaj vzorčnih sestavnih delov (Fordov bencinski motor, menjalnik, obe osi iz tedanjega modela A (1903–1904)), potrebnih za sestavo tedanjih avtomobilov.

Nekaj let zatem je ustanovil podjetje Automobile Shokai (1907-1910), ki se je ukvarjalo s prodajo in servisiranjem redkih avtomobilov. Na svojo stran je takrat pridobil tudi mladega inženirja, ki je ravnokar končal študij v ruskem Vladivostoku. Komanosuke Uchiyama je leta 1902 skonstruiral prvi japonski avtomobil, ki so ga sestavljali prej omenjeni Fordovi mehanski deli iz ZDA, naslednje leto pa se je modelu takuri pridružil še en tovornjak in prvi avtobus v mestu Hirošima. Skupno so Japonci izdelali 10 primerkov modela takuri (v izvedbah sedan in phaeton), ki so posnemali zasnovo in obliko izdelkov francoske znamke Darracq. Ime 'Takuri' so dobili zaradi svojega zvoka, ki so ga Japonci opisovali kot 'gata-kuri'.

Takuri (dolžina: 340 cm, širina: 140 cm, višina: 220 cm, medosna razdalja: 260 cm, masa: 800 kg (približno), pnevmatike (širina/premer): 3.50 /18 palcev) se je premikal po zaslugi vgrajenega vodno hlajenega dvovaljnega motorja z delovno prostornino 1837 kubičnih centimetrov, ki je lahko sprostil 12 'konj' (9 kW) pri 400 vrtljajih v minuti. Motor je spojen z ročnim dvostopenjskim menjalnikom. Vse karoserije za znamko Takuri so nastale v podjetju Yamada Tekkojo. Prve tri izdelane avtomobile so ustvarili na osnovi uvoženih šasij, kasneje so preostalih sedem šasij izdelali na Japonskem, v obratih podjetja Automobile Shokai. Enako velja tudi za vgrajene pogonske sklope. Prva dva izdelana avtomobila znamke Takuri sta opremljena z ameriškimi bencinskimi motorji iz prej omenjenega forda A, kasneje so Japonci motorje začeli izdelovati sami.

TGE-A, prvi japonski tovornjak
Tudi v tem primeru so se Japonci zanesli na že uveljavljene trgovske partnerje iz ZDA. Leta 1910 ustanovljeno japonsko podjetje TGE (Tokyo Gas & Electric) se je pred izdelavo vozil ukvarjalo predvsem s proizvodnjo različnih strojnih komponent in strojev, njihovo vpletenost v avtomobilski posel pa je spodbudila tedanja japonska oblast, ki je leta 1917 v okviru uradne politike za spodbujanje domače proizvodnje vojaških vozil uveljavila zakon, ki je vzpostavil sistem, s katerim so bile plačane državne subvencije proizvajalcem in kupcem vozil, ki so izpolnjevala morebitne vojaške potrebe. Na začetku so se Japonci odločili samo za prodajo in servisiranje izdelkov ameriškega podjetja Republic Motor Truck Company (1913 – 1929), ki je takrat veljalo za največjega proizvajalca tovornih vozil.

Že leta 1917 so predstavili njihov lastni model A v obliki vojaškega tovornjaka z največjo dovoljeno skupno maso v območju od 3,3 do 3,8 tone, ki so ga sestavili ob pomoči sestavnih delov znamke Republic. 3-sedežni tovornjak (dolžina: 510 cm, širina: 178 cm, višina; 236 cm, medosna razdalja: 350 cm) je premikal vodno hlajeni bencinski štirivaljnik z neznano delovno prostornino, ki je uporabniku ob povezavi s 4-stopenjskim ročnim menjalnikom (+ vzvratna prestava) lahko zagotovil največ 30 hp (22 kW) pri 1000 vrtljajih v minuti. Po zaslugi kasnejšega vladnega naročila v letu 1918 se je TGE-A takrat lahko okitil z naslovom prvega serijsko izdelanega japonskega tovornjaka. V muzeju japonskega proizvajalca Hino Motors stoji replika takšnega tovornjaka, ker ni preživel nihče izmed originalov.