60 let fiata 500

Mali velikan italijanske avtomobilistične industrije

Prototipni NSU-Fiat Weinsberg HR-4

Ponedeljek, 10. julij 2017, 10:45

Avtor: Marko Miklavc Foto: FIAT, Autobianchi, Steyr-Puch in karoseristi

Serijski FIAT 500 na začetku kariere

60 let fiata 500: Mali velikan italijanske avtomobilistične industrije

FIAT 500 za kupce v ZDA (1958-1960)

Prvi FIAT-Abarth 500 (1957-1963)

FIAT 500 Jolly by Ghia (1958-1965)

FIAT 500 My Car by Francis Lombardi (1968-1971)

FIAT 500 Zanzara Zagato (1969)

FIAT 500 Gamine (1967-1971), izdelanih 300 primerkov

Autobianchi/FIAT 500 Giardiniera

Pred kratkim je minilo že 60 let od prve predstavitve kultnega fiata 500, ki je bil na začetku prodaje v senci nekoliko večjega modela 600, ker so se evropski kupci leta 1957 začeli spogledovati z večjimi avtomobili. Prodajo fiata 500 je pospešil šele prihod bolj prestižnih različic, ki so nastajale samo pri znamki Autobianchi.

V tokratni zgodbi bomo pogledali v zakulisje razvoja tega priljubljenega mini avtomobila (prvi serijski fiat z vgrajenim zračno hlajenim pogonskim motorjem …) in se istočasno spomnili serijskih in maloserijskih avtomobilov, ki so tesno povezani s fiatom 500. Sedaj, točno 60 let po prvi predstavitvi modela 500 so se v javnosti pojavili novi dokumenti in pričevanja glede razvoja tega avtomobila, ki razkrivajo, da so imeli pri tedanji nemški podružnici znamke FIAT zelo velik vpliv na nastanek modela 500. Že v decembru leta 1953 so se Nemci pričeli ukvarjati z avtomobilom, ki je postal znan kot prototipni NSU-FIAT HR-4. Ob tem so Nemci upoštevali navodila iz Torina in ustvarili majhen avtomobil s samo enim parom bočnih vrat, ki je podoben kasnejšemu serijskemu fiatu 500. V tem primeru so v prototip vgradili 2-valjni dvotaktni bencinski motor nemške znamke Ilo (10,4 kW/14 KM) s približno 400 kubičnimi centimetri delovne prostornine. V maju leta 1954 so Nemci poslali nekaj fotografij novega prototipa v Torino, kjer so bili nad novim prototipom zelo navdušeni. Zato so Nemci takrat pospešili razvoj serijske različice, ker so računali na zeleno luč iz Torina, ki se je res prižgala v juliju leta 1954. Italijani so takrat naročili izdelavo voznega prototipa in njegovo dostavo v Torino.

Dostava v Torino je bila izvedena osebno, in to s strani vodstva karoserijske delavnice Weinsberg, ki se je v Nemčijo vrnilo z vlakom, ker je prototipni HR-4 ostal v Torinu, kjer so z njim prevozili približno 15.000 testnih kilometrov. Dante Giacosa je bil navdušen nad nemškim prototipom, vendar ni maral dvotaktnih motorjev, zato so Fiatovi konstruktorji za ta prototip razvili lasten 0,5-litrski bencinski štiritaktni 2-valjni motor. Že v avgustu leta 1954 so v Torinu predstavili lastno evolucijsko prototipno izpeljanko (interna razvojna koda: projekt 100, kasneje postane projekt 110-518) nemškega prototipa z oblikovnimi in tehničnimi rešitvami, ki so bile bližje serijski proizvodnji. Govorimo o Fiatovem prototipu z dokončno oznako 'projekt 400', ki je leta 1957 postal serijski fiat 500. S tem avtomobilom so Italijani kasneje ustvarili prodajno uspešnico, vendar za 'tantième' Nemcem niso odšteli prav veliko. Edino NSU-jev konstruktor Horst Bauhof je takrat dobil manjšo finančno premijo. Istočasno so Italijani že pred prihodom serijskega fiata 500 sprožili tudi nastanek bolj prestižnih modelov z mehaniko tega modela, ki so jih izdelovali samo pri leta 1955 ustanovljeni znamki Autobianchi (ustanovitelji: Bianchi, Pirelli in FIAT).

Že leta 1957 se je začela tudi mednarodna kariera modela 500 (dolžina: od 295 do 297 cm, širina: 132 cm, višina: od 126 do 135 cm, masa avtomobila: 470 kg), ker so takrat pri naših severnih sosedih pričeli izdelovati licenčni steyr-puch 500, ki so ga Avstrijci opremili z lastnim, večjim pogonskim sklopom, posledično ima avstrijski fiat 500 tudi drugačno zasnovo zadnje preme in vzmetenja kot original iz Torina. Do konca leta 1968 so Italijani Avstrijcem pošiljali različne karoserijske in ostale sestavne dele, ker so vozila dokončno izdelali v Gradcu, kasneje so Italijani Avstrijcem pošiljali v Italiji narejene avtomobile brez pogonskih sklopov, ki so jih kasneje vstavljali Avstrijci. Bistvena razlika med italijanskim originalom in avstrijsko kopijo pa ni razvidna samo iz večje delovne prostornine vgrajenih avstrijskih pogonskih sklopov (delovna prostornina: 0,65 litra), temveč tudi v sami motorni zasnovi. Italijanski fiati 500 so opremljeni z 2-valjnim vrstnim bencinskim motorjem, medtem ko avstrijske kopije premika 2-valjni bencinski bokserski motor, ki je lahko mobiliziral od 15 kW (20 KM) do 29 kW (40 KM) pogonske moči. Avstrijska top različica modela 500 (steyr-puch 650 TR) je po zmogljivostih povsem primerljiva s podobnimi izdelki znamke Abarth.

Pri prej omenjeni znamki Autobianchi so že leta 1957 predstavili bolj prestižne verzije modela 500, kasneje so izdelovali tudi dvojčka karavanske različice fiata 500, obe različici sta znani po dodatni modelni oznaki 'Giardiniera' (FIAT: 1960-1967, Autobianchi: 1967-1977). 3-vratna karavanska različica modela 500 je bila tako priljubljena med kupci, da so jo izdelovali dve leti dlje kot 2-vratno limuzino, katere kariera se je zaključila leta 1975. Leta 1965 je prvotni fiat 500 izgubil par samomorilskih prednjih vrat, medtem ko je 3-vratni karavan obdržal to zasnovo odpiranja bočnih vrat do konca proizvodnje. Zaradi tega ga Italijani na veliko evropskih tržišč že leta 1966 niso mogli več izvažati, ker ni izpolnjeval novih varnostnih norm. Serijski model znamke Autobianchi, ki najbolje simbolizira povezanost s fiatom 500, nosi oznako bianchina. Ko prvič zagledate ta kompaktni in lahki avtomobil (dolžina: 298 cm, širina: 134 cm, višina: 132 cm, masa avtomobila: 490 kg), ki so ga kupcem ponujali v več različnih karoserijskih različicah (4-sedežna limuzina (bianchina quattroposti), 2-sedežni pol-kabriolet-kupe (bianchina trasformabile), 2+2 sedežni kabriolet (bianchina cabriolet), 3-vratni karavan (bianchina panoramica), lahko dostavno vozilo (bianchina furgoncino tetto alto) in kot 'lifestyle' verzijo 'Bianchina Jolly' (Ghia) za obisk plaž), verjetno ne pomislite na povezavo s fiatom 500. Do konca proizvodnje (1973) tega modela so Italijani prodali točno 423.278 primerkov tedanje premium različice fiata 500.

Svoj delež pri raznolikosti ponudbe modelov na osnovi fiata 500 pa so prispevali tudi številni tedanji 'krojači pločevine' (Abarth, Barsi, Boano, Canta, Erina, Fervès, Fissore, Ghia, Giannini, Lombardi, Michelotti, Monterosa, Moretti, Vignale, Viotti, Zagato in Weinsberg), ki so ustvarili različne maloserijske različice modela 500, avtomobila, ki ga Jugoslovani nismo nikoli dobro poznali, namesto tega nam je precej bolj domač njegov večji brat (fiat 600). Od leta 1957 do konca leta 1977 so Italijani prodali približno 3,7 milijona primerkov modela 500 (Nuova), od tega jih je približno 327.000 izdelanih v karavanski različici giardiniera.