BMW Z1 Coupe Prototype
V letošnji jeseni bo minilo že 30 let od prve predstavitve kultnega bavarskega roadsterja s preprosto modelno oznako Z1, ki lahko v današnjih časih ob prodaji doseže štirikrat višjo prodajno ceno (približno 150.000 evrov) kot ob nakupu novega avtomobila pred tridesetimi leti. Na njegov status starodobnika pa bo potrebno še malo počakati.
Nastanek BMW-ja kot je kultni Z1 je tesno povezan z nastankom podjetja BMW Technik GmbH, ki so ga Bavarci ustanovili leta 1985, ker je Z1 prvi razvojni projekt tega podjetja. V bavarski 'Denkfabrik' ('tovarna idej') so si že leta 1986 zamislili koncept kompaktnega roadsterja s spredaj-sredinsko nameščenim pogonskim sklopom, električno pogrezljivim parom bočnih karoserijskih vrat ter lahko karoserijo iz plastičnih mas. Pod obliko novega BMW-jevega 2-sedežnega športnega prototipa, ki se je javnosti prvič predstavil v jeseni leta 1987, se je podpisal hišni oblikovalec Harm Lagaay.
Redki srečneži, ki so se lahko spoznali s tem legendarnim in že zdavnaj kultnim BMW-jem so kmalu ugotovili, da je BMW Z1 utesnjen, nepraktičen (tipični lastnosti pravega športnika …) in prav nesramno drag, vendar s tem niso prestrašili pravih ljubiteljev in poznavalcev avtomobilov znamke BMW, ker je imel Z1 ob predstavitvi vlogo naslednika kultnega modela 507, enega izmed najbolj slavnih in najbolj prepoznavnih modelov te znamke, ki odlično uteleša športno esenco znamke BMW. Zato vas ne sme presenetiti podatek, ki pravi, da je bilo 4.000 izdelanih primerkov modela Z1 iz prve serije takoj razprodanih, navzlic napovedani visoki prodajni ceni (75.000 nemških mark).
Ko se je kompaktni BMW Z1 (dolžina: 3921 mm, širina: 1690 mm, višina: 1277 mm, medosna razdalja: 2447 mm, masa avtomobila: 1250 kg, prostornina prtljažnika: 260 litrov, pnevmatike 225/45 R16 V) leta 1989 končno pojavil v prodajnih salonih so zanj zahtevali točno 85.000 nemških mark, 3 tisočake več kot za nov BMW 635CSi in 3 tisočake več kot za prestižno hišno limuzino z oznako 735iL. Z1 so ponujali kupcem, ki so imeli pred tem v mislih predvsem jaguarja XJS 3.6 (90.972 nemških mark), maseratija biturbo 2.5 Si (76.300 nemških mark) ali pa porsche 944 3.0 S2 (78.100 nemških mark). V tej ligi prestižnih športnikov velja omeniti še enega konkurenta iz Stuttgarta (mercedes-benz 300SL), zanj je nemški kupec leta 1989 odštel 89.490 nemških mark. Verjetno se sprašujete, kaj hudiča je bilo tako posebnega na bavarskem roadsterju, da si je zaslužil tako visoko prodajno ceno.
Odgovor se skriva v striktno ročni izdelavi tega kultnega Bavarca, ker so Nemci v enem delovnem dnevu po navadi sestavil samo 6 'serijskih' primerkov modela Z1, ki se je dokončno upokojil že po dveh letih proizvodnje. Z1 je opremljen z 'monocoque' nosilno šasijo iz jekla, nanjo so Nemci lepili karoserijske dele iz posebnih, elastičnih plastičnih materialov, ki so posledično dobro odporni na manjše poškodbe. Ker so Bavarci ob tem želeli zagotoviti bodočim lastnikom brezkompromisno lakiranje, kjer ni opazno, da je na vozilu vgrajenih več karoserijskih delov iz različnih materialov (s to hibo živijo tudi številni sodobni avtomobili …), so pred samim dokončnim lakiranjem karoserij poskrbeli za nanos treh različnih osnovnih premazov z različno trdoto. Takšen postopek lakiranja karoserije pa ni poceni, posledično je bil omejen tudi izbor karoserijskih barv, ker so imeli kupci modela Z1 na začetku na izbiro samo štiri različne karoserijske barvne odtenke.
Precej manj izbire je bilo na področju motornih sklopov, ker je Z1 premikal 2,5-litrski bencinski vrstni OHC šestvaljnik, ki je pri 5800 vrtljajih v minuti lahko mobiliziral 125 kW (170 KM) pogonske moči ter 222 Nm motornega navora pri 4300 vrtljajih v minuti. Klasični atmosferski šestvaljnik je lahko temu BMW-ju zagotovil veliko akustičnih užitkov (absolutno 'neznana dežela' za lastnike 'economy-class' dizelsko gnanih BMW-jev, ki jim je veliko bližji zvok šivalnih strojev, kmetijske ter gradbene mehanizacije …) in odlične zmogljivosti (0-100 km/h: 7,9 sekunde, največja hitrost: 225 km/h), svoje pravo premium poslanstvo pa je Z1 ob mestni vožnji oglaševal tudi s 'first-class' povprečno porabo (12,9 litra bencinskega goriva na vsakih 100 prevoženih kilometrov). Za tiste, ki so imeli že takrat dovolj pod palcem, so pri nemškem tunerju Alpina ustvarili tudi top različico z vgrajenim pogonskim sklopom iz njihovega modela C2. Vgrajeni 2,7-litrski vrstni bencinski šestvaljnik je lahko mobiliziral 147 kW (200 KM) pogonske moči. Ker je bil takšen Z1, ki so ga pri Alpini tržili kot model RLE (Roadster Limited Edition), občutno dražji (nemška prodajna cena leta 1989: 116.000 nemških mark) od serijske verzije, so pri Alpini izdelali samo 66 RLE roadsterjev (0-100 km/h: 7,1 sekunde, največja hitrost: 231 km/h).
Do konca leta 1991 je nastalo točno 8.000 serijskih primerkov modela Z1. Največ izdelanih primerkov so kupili Nemci (6.443 primerkov), izvoženih primerkov v ostale države (Italija: 445, Francija: 347, Belgija: 176, Avstrija: 153, Španija: 113, Nizozemska: 96, Velika Britanija: 86) je precej manj. Največ prodanih primerkov (2.420) so odeli v rdečo karoserijsko barvo, 1.921 izdelanih primerkov je črnih, 1.656 primerkov so obarvali zeleno. Naredili so tudi 207 primerkov v barvi viole, 155 primerkov je modrih, najbolj redki pa so rumeno obarvani predstavniki modela Z1, ker so naredili samo 84 tako obarvanih primerkov. Ob tej priložnosti se bomo spomnili tudi na kupe različico tega modela (Z1 coupé (Projekt Z2)), ki nas opozarja, da so Bavarci že leta 1991 razmišljali o pravem 3-vratnem 'Shooting-Brake' kombikupeju, ki so ga kasneje realizirali šele na osnovi serijskega modela (Z3 coupé / 1998-2002).
