Ferrari v družbi zaposlenih ob razvoju modela 125 S
Včeraj je minilo točno 70 let od rojstva prvega ferrarija, ki se je staršem prvič 'oglasil' 12. marca leta 1947, ko so v Maranellu prvič izvedli zagon vgrajenega pogonskega motorja pri modelu 125 S, ki ob rojstvu še ni imel karoserije, zato so prva testiranja tega modela opravili samo z vozno šasijo.
Dva meseca kasneje (11. maja leta 1947) se je prvi pravi ferrari (pred tem je Enzo Ferrari ustanovil znamko AAC (Auto Avio Costruzioni), kjer je leta 1940 nastal tipo 815, ki predstavlja posledico spora in kasnejšega Ferrarijevega protestnega odhoda (1939) iz Milana (Alfa Romeo)) pojavil na prvi dirki, ki je potekala na območju mesta Piacenza. Vozilo z vgrajenim 1,5-litrskim bencinskim V12 (24 motornih ventilov) motorjem, ki ga je razvil legendarni Gioacchino Colombo (pomemben delež pri razvoju sta prispevala tudi Giuseppe Busso in Luigi Bazzi), je upravljal Franco Cortese.
Vgrajeni pogonski atmosferski SOHC sklop je lahko mobiliziral 88 kW (120 KM) pogonske moči pri športnih 6800 vrtljajih v minuti ter 125 Nm motornega navora pri 5000 vrtljajih v minuti v povezavi s pritaknjenim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom. Ker gre v tem primeru za lahek (masa vozila, pripravljenega na vožnjo: 750 kg, neto masa: 650 kg) in resnično kompakten avtomobil (dolžina: 3450 mm, širina: 1480 mm, višina: 1100 mm, medosna razdalja: 2420 mm, pnevmatike: 5.00 x 15 (spredaj) in 6.00 x 15 (zadaj)) ste po uradnih podatkih lahko s tem vozilom dosegli največjo hitrost 210 km/h.
Črka S pa v tem primeru ne simbolizira karoserijske izvedbe (spider) temveč športno udejstvovanje avtomobila na dirkalnih stezah. Temu primerne so tudi zmogljivosti prvega ferrarija, ki je uradno okrašen z logotipom vzpenjajočega vranca. Avtomobil, ki ga je Enzo Ferrari po odstopu (odpovedala je črpalka goriva …) na prvi dirki, po tem ko je Franco Cortese vodil večino dirke, opisal kot 'un fallimento promettente’ (napaka, ki obeta …) je slavil že 20. maja leta 1947 ob obisku Rima, kjer se je odvijala Grand Prix dirka. Na tej dirki je 125 S prevozil 40 krogov (približno 137 kilometrov) s povprečno hitrostjo 88,6 km/h in tako pričel zmagovalni pohod, ki je znamki Ferrari prinesel šestih zaporednih dirkalnih zmag v letu 1947.
Pri znamki Ferrari so takrat izdelali samo dva primerka tega tekmovalnega modela. Največkrat je omenjen junak naše zgodbe (šasija s številko 01C), ki ima tudi ljudsko ime 'Piacenza Spider', obstaja pa tudi manj znana, še bolj športno orientirana druga različica modela 125 S (šasija s številko 02C) brez vseh štirih velikih karoserijskih blatnikov, ki je publiki znana kot ferrari 125 S 'Spider Corsa'. Namesto tega ima avtomobil minimalno izražene blatnike v stilu lotusa 7, ki se je predstavil približno 10 let kasneje.
Enzo Ferrari v kasnejših letih
AAC tipo 815 (1940)
