Pred kratkim (28. aprila 2016) je minilo točno sto let od rojstva legendarnega italijanskega industrijalca, ki so ga na začetku poznali samo kot odličnega mehanika in organizatorja, kasneje pa tudi kot uspešnega proizvajalca poljedelskih strojev, ki se je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja prelevil še v proizvajalca butičnih superšportnikov.
Leta 1916 rojeni Ferruccio Lamborghini je odraščal v kmečkem okolju vasice Renazzo di Cento, ki stoji v bližini mesta Bologna. Že kot otrok je pokazal izredno zanimanje za vse kar je bilo povezano s tedanjo tehniko, seveda se je ob tem srečal tudi z avtomobili. Med drugo svetovno vojno so ga poslali na tedaj rahlo izoliran in od spopadov umaknjen grški otok Rodos, kjer je kot mehanik servisiral službena vozila italijanskega vojaškega letalstva (Regia Aeronautica). Ob tem so njegovi tovariši kmalu odkrili tudi njegovo iznajdljivost in tehnično kompetentnost, ker je Ferruccio takrat deloval v razmerah, ko dobava originalnih rezervnih delov ni bila vedno mogoča. Zaradi tega se je dostikrat zatekel tudi k improvizaciji.
Vse te v drugi svetovni vojni pridobljene poslovne in konstrukcijske izkušnje so mu kasneje, po končani drugi svetovni vojni, prinesle novo poslovno priložnost ob povratku v domovino, kjer je leta 1948 ustanovil podjetje Lamborghini Trattori, ki se je na začetku ukvarjalo predvsem s popravili in izdelavo traktorjev, ki so bili zaradi tedanjega splošnega pomanjkanja večinoma sestavljeni na osnovi improviziranja, ker so jih izdelali iz različnih in včasih tudi unikatnih sestavnih delov. Prvi izdelani traktor, ki ga je prejel njegov oče Antonio, je imel vgrajen 6-valjnik znamke Morris, kasneje, leta 1951 je postal ta traktor znan po modelni oznaki L33. Ferruccio je obvladoval posel v povojni Italiji, zato je njegovo podjetje že v približno desetih letih obstoja doseglo sloves največjega in najbolj uspešnega italijanskega izdelovalca traktorjev. Leta 1948 se je udeležil tudi dirke Mille Miglia, kjer je nastopal s fiatom 500 'topolino', vendar je ni dokončal, ker je nekje zletel s ceste. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je večkrat obiskal tudi ZDA, kjer je odkril intenzivno ameriško ljubezensko razmerje s klimatskimi napravami, zato je doma ustanovil še podjetje za izdelavo klimatskih naprav.
Ker se je posel zelo ugodno razvijal tudi ob koncu petdesetih in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, si je Ferruccio kot uspešni podjetnik kmalu lahko omislil tudi dobro založeno garažo z vozili tedaj najbolj prestižnih proizvajalcev, med njimi se je nahajal tudi serijski primerek znamke Ferrari. Ker Ferruccio ob vožnji njegovega ferrarija 250 GT ni bil najbolj zadovoljen z delovanjem sklopke, povrhu vsega je odkril tudi to, da enak tip sklopke uporabljajo tudi nekateri njegovi traktorji, je poskrbel, da se je osebno srečal s prvim možem znamke Ferrari, vendar Enzo baje ni bil najbolj navdušen nad idejo prevzema dela na Ferrarijevem 'hišnem oddelku za reklamacije strank', poleg tega Enzo ni bil vedno znan po najbolj diplomatskem obnašanju. Anekdota pravi, da ga je Ferruccio na srečanju lepo prosil za odpravo težav na njegovem avtomobilu, vendar mu je Enzo zabrusil, da mu 'traktorist', ki ne zna ravnati s športnimi avtomobili, ne bo delil nasvetov glede izdelave športnih avtomobilov.
Po anekdoti je Ferruccio takrat odreagiral kot pravi vročekrvni Italijan, ker je zaklel in baje celo pljunil na tla pred Enzom in odvihral iz sestanka. Čez štiri mesece se je rodil prvi lamborgnini, ki ne prihaja iz rodu traktorjev. Skonstruirali so ga ljudje kot so Gian Paolo Dallara, Giotto Bizzarrini in Paolo Stanzani, ki so bili pred tem zaposleni pri znamkah kot sta Maserati in Ferrari, kjer se je njegova žena Laura leta 1961 odločila, da bo ona prevzela vodenje podjetja Ferrari. Njeno vtikanje v zadeve, kjer po mnenju nekaterih ni imela kaj iskati, je takrat v Maranellu povzročilo odliv vodstvenega in konstrukcijskega kadra. Še zanimivost. Ko se je prvi prototipni model znamke Lamborghini leta 1963 prvič pojavil pod reflektorji tedanjega avtomobilskega salona v Torinu, pod motornim pokrovom ni bilo pogonskega motorja, temveč samo kup zložene opeke. Zato med salonom niso odpirali pokrova motorja, ker so v bistvu razstavljali nedokončan prototipni primerek modela 350 GTV, ki se je kasneje pojavil kot serijski model 350 GT.
Ker je Ferruccio Lamborghini rojen v astrološkem znamenju bika, je ta žival zaznamovala tudi logotip znamke Lamborghini, ker istočasno parira različnim konjem, ki jih najdemo predvsem v emblemih znamk Porsche in Ferrari, ki sta na ta način celo povezani. Vsi vemo, da je za nastanek Ferrarijevega logotipa zaslužen slavni italijanski pilot in plemič iz prve svetovne vojne, malo ljudi pa ve, da je vzpenjajoči se konj v bistvu poklon eni izmed njegovih žrtev, ker je nekega Nemca sestrelil ravno nad mestom Stuttgart, ki ima enakega konjiča v mestnem grbu. Leta 1968 je znamko Lamborghini obiskal še en legendarni Italijan, Carlos Riva, ker je želel, da bi Lamborghinijevi V12 motorji iz modela 350 GT premikali tudi njegove prestižne gliserje. S tem dejanjem se je za znamko Lamborghini pričela odvijati tudi zelo uspešna kariera dobavitelja pogonskih sklopov za zelo hitra navtična plovila. Še pred tem smo dobili legendarno miuro, ker so Italijani v novembru leta 1965 na avtomobilskem salonu v Torinu predstavili novo zasnovo nosilne šasije superšportnega vozila s prečno postavljenim 12-valjnim sredinskim motorjem z gibno prostornino 3929 kubičnih centimetrov in močjo 350 KM (257 kW) pri 7000 vrtljajih v minuti ter 369 Nm navora pri 5100 vrtljajih v minuti in kompletnim vzmetenjem, vendar še brez karoserije.
Za razliko od sorodnih superšportnih vozil iz tedanjega obdobja, pri katerih je bila nosilna šasija izdelana iz okroglih ali ovalnih cevi, sta konstruktorja Gianpaolo Stanzani ter Gianpaolo Dallara pri izdelavi šasije z oznako TP400 (Transversale Posteriore 4,0-litre) uporabila radikalno zamisel o izdelavi nosilne šasije iz nekaj milimetrov debele jeklene pločevine in tako postavila tedanje razmišljanje in ideje o konstruiranju takšnih vozil na glavo. Motor miure se je ponašal še z eno radikalno novostjo. Pri konstruiranju in kasnejši izdelavi novega aluminijastega bloka motorja so mladi Lamborghinijevi inženirji prišli do ideje o integraciji menjalnika in sklopke v motorni blok. Takšna zasnova je omogočala kompaktne mere pogonskega sklopa in vgradnjo motorja pred zadnjo osjo v neposredno bližino potniške kabine, posledično pa tudi idealnejšo razporeditev teže. Interes tedanjih renomiranih oblikovalskih hiš za oblikovanje in izdelavo karoserije je presegel vsa pričakovanja in pripeljal do vrste zaupnih srečanj z lastnikom podjetja Lamborghini. Ferrucio je na koncu izbral kreacijo tedanjega glavnega oblikovalca pri oblikovalski hiši Bertone. Marcello Gandini je proti koncu leta 1965 pričel z izdelavo projekta in ga zaključil po petih mesecih s predstavitvijo miure na avtomobilskem salonu v Ženevi v marcu leta 1966.
Tovarna je ob predstavitvi objavila podatek o končni hitrosti 1292 kg (1966-1969) težkega vozila, ki se giblje okrog 280 km/h, ter pospeševanjem z mesta do hitrosti 100 km/h v 6,7 sekunde. S temi rezultati je miuri takrat pripadal naslov najhitrejšega serijskega vozila na svetu, kasnejše verzije iz poznih šestdesetih (miura S) in zgodnjih sedemdesetih (miura SV in jota) pa so z močnejšimi motorji (do 440 KM (323 kW)) dosegale hitrost 320 km/h. Čeprav je miura s svojimi osnovnimi linijami spominjala na Fordov GT 40 MK. 3 in s svojo zasnovo postavitve motorja tudi na tedanje dirkalnike iz Maranella (ferrari dino 206), je njena predstavitev odjeknila kot bomba in lansirala ime Lamborghini tja, kjer ga najdemo še danes, na avtomobilskem Olimpu v družbi ostalih najelitnejših vozil za najzahtevnejše in najbogatejše zemljane. Za tedanjo prominenco in jet-set je predstavljal nakup miure eno izmed prioritet in očiten dokaz o njihovi uspešnosti. Pevec Frank Sinatra si je pri svojem omislil notranjost in oblazinjenje z leopardjim krznom in za to odštel dodatnih 5.000 evrov v današnji protivrednosti, tedanji iranski šah si ga je kupil za darilo, medtem ko je slavil prihod novega leta v švicarskem St. Moritzu. Zanimiva je izjava Franka Sinatre, ki je nekoč dejal: »Ko želiš postati nekdo, si kupiš ferrari. Ko si nekdo, si kupiš lamborghini.«
Ferruccio Lamborghini je vodil podjetje do pričetka prve večje globalne naftne krize, ki nas je leta 1973 dodobra pretresla (ob obisku nemških avtocest ste lahko srečevali kolesarje …), nato se je umaknil in se posvetil gojenju izbranih vin. Dokončno nas je zapustil 20. februarja 1993, ker ni preživel srčne kapi.
