Opis in fotogalerija

To je prvi električni oziroma hibridni mini. Natančneje, priključnohibridni. Pogonski sklop prisilno polnjenega 1,5-litrskega bencinskega trivaljnika in električnega motorja je povzet po BMW-jevih hibridih, kjer prvi poganja sprednji, drugi pa zadnji kolesni par. Hibrid in športna oznaka cooper? Seveda! S skupno sistemsko močjo 165 kW (224 KM) je drugi najmočnejši v ponudbi (takoj za JCW), pospešek do stotice v manj kot sedmih sekundah je prav tako med najboljšimi.

Ta pride do izraza predvsem v mestu, pri speljevanju s semaforja, kjer lahko da vetra številnim cestnim dirkačem, saj električni motor prispeva pomemben delež navora (skupaj ga je za 385 Nm) in z njim povezane odločnosti. Na elektriko je sicer mogoče voziti do hitrosti 120 km/h in toliko časa, dokler je ta na voljo. Po uradnih podatkih naj bi je bilo za 42 kilometrov, v praksi za manj kot 30. K povečanju dosega lahko precej pripomore predgretje (ali hlajenje) kabine, saj jo lahko na izbrano temperaturo nastavite še pred samim odhodom. Torej takrat, ko je mini še priključen na zunanji električni vir.

Kljub dodatni masi hibridnih komponent je med vožnjo čvrst in športnega značaja – kot vsak drugi mini.

Ta je, poleg rekuperacije, edina možnost polnjenja, saj s stikali v kabini lahko izbirate le med tremi režimi delovanja pogonskega sklopa. Električni, hibridni ali vožnja le z bencinskim motorjem in varčevanje električne energije za kasnejšo rabo. Polnjenje baterije z motorjem z notranjim zgorevanjem ni mogoče. V samodejnem hibridnem režimu elektrike običajno zmanjka po kakšnih 50, 60 kilometrih, nato je na voljo le še bencin (vseeno ostane toliko energije, da elektromotor pri večjih obremenitvah omogoča dodatni pospešek). Zato je poraba enega ali drugega vira energije v veliki meri odvisna od režima vožnje, prevoženih kilometrov in doslednosti pri priklapljanju na polnilni kabel.