V zadnjih 130. (približno) letih avtomobilske zgodovine lahko najdete veliko serijskih avtomobilov, ki so proizvajalcem v času njihove proizvodnje pričarali ogromne finančne glavobole, in to iz različnih vzrokov. Tokrat predstavljamo 18 takšnih štirikolesnih nesrečnikov iz velike družine, poimenovane 'The Edsels' …

Bizarno oblikovanje, nagnjenost k okvaram, zastarel tehnološki koncept, napačen čas rojstva in previsoka prodajna cena. Vse to so lahko razlogi, ki privedejo do tržnega neuspeha serijskih avtomobilov, posledično pa tudi do velikih, milijardnih finančnih izgub pri proizvajalcih avtomobilov. Strokovnjaki vse takšne avtomobile uvrščajo v posebno družino, znano kot 'The Edsels' (obstajala pa je tudi istoimenska ameriška 'doo-wop' glasbena skupina, ki je dobila ime po nesrečnem fordu …), ker se je Fordov nesrečni model edsel zapisal v zgodovino kot izmed najbolj znanih in najdražjih 'kiksov' v celotni zgodovini avtomobilizma.

Ford edsel (1957 - 1960)
Eden izmed najbolj znanih in najdražjih 'kiksov' v celotni zgodovini avtomobilizma prihaja iz analov znamke Ford. Leta 1957 so se pri znamki Ford znašli pred problemom, ker niso imeli primernega serijskega modela, ki bi zapolnil luknjo v modelni ponudbi med znamko Ford in premium znamko Mercury. Zato so se odločili za lansiranje nove avtomobilske znamke, ki je dobila ime po sinu ustanovitelja znamke Ford. V enem letu proizvodnje naj bi kupcem dostavili od 200.000 do 300.000 primerkov tega prestižnega modela. Ob tem je Fordov oblikovalec Roy Brown ustvaril obraz, ki je zapečatil usodo modela edsel, ker je veliko opazovalcev ob pogledu na osrednji del njegove maske hladilnika dobilo občutek, da gledajo reprodukcijo ženskega spolnega organa, medtem ko so mu Nemci nadeli ime 'Pferdegeschirr (komat) Ford'. Za tedaj zelo puritansko Ameriko je bilo takšno predrzno oblikovanje popolnoma nesprejemljivo. Če k temu prištejemo še razne druge težave, povezane z zanesljivostjo, potem nas ne sme začuditi, da so Američanom dostavili samo 116.000 primerkov modela, za katerega so pri znamki Ford proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja zapravili od 250 do 400 milijonov ameriških dolarjev za razvoj in izdelavo avtomobila, medtem ko je dokončna Fordova izguba v tem primeru v današnjem času ocenjena na približno 2 milijardi ameriških dolarjev.

Opel GT (2006 - 2009)
"Sie haben die Corvette geschrumpft" in "Hurra, der GT ist wieder da!" so leta 2007, ob rojstvu novega Oplovega športnika zapisali v dveh nemških avtomobilističnih medijih ("auto, motor und sport" & "Auto Bild"), vendar mu to na koncu ni prav nič pomagalo, ker ga je doletela podobna usoda kot vse ostale štirikolesne nesrečnike, ki so se rodili v času katere izmed svetovnih gospodarskih kriz. Čeprav je ta klasični nemški roadster ob tem prejel tudi nekatere nagrade, ga je na koncu pokopalo nezanimanje kupcev. Za nekatere je bil enostavno premajhen, drugim se je zdel preveč utesnjen, tretji so se zmrdovali nad njegovim poreklom, poleg tega pa novodobni opel GT ni imel ravno nizke prodajne cene (29.900 evrov). Vse to se je odražalo tudi v proizvodnih številkah danes že kultnega športnika. V prvem letu proizvodnje se je zanj odločilo 2365 kupcev, na koncu so prodali samo 7519 primerkov tega opla.

Smart roadster (2003 - 2005)
Športni roadster naj bi znamki Smart zagotovil več ugleda in širši krog potencialnih kupcev, vendar Nemci za njegov uspeh niso izbrali pravih sestavin. Kritike s strani uporabnikov so letele predvsem na račun šibkega pogonskega sklopa in anemičnega samodejnega menjalnika v kombinaciji s previsoko prodajno ceno (18.610 evrov). Temu primerna je tudi kvota izdelanih primerkov. V dveh letih proizvodnje se je za tega kompaktnega športnika odločilo samo približno 43.000 kupcev.

Mercedes-Benz vaneo (2001 – 2005)
Vaneo je eden izmed redkih serijskih modelov nemške dobro meščanske znamke Mercedes-Benz, ki si je med poznavalci zaradi tržnega neuspeha prislužil ime "vergessener Stern" ('pozabljena zvezda'). Prvotni nemški načrti so bili zelo optimistični, ker naj bi v vsakem letu proizvodnje naredili najmanj 50.000 novih primerkov lahkega gospodarskega vozila, ki ni moglo tajiti sorodstvenih vezi s prvo generacijo enoprostorskega kompaktnega modela iz razreda A. Stuttgartski 'Hochdach-Kombi' ni nikoli opravičil pričakovanj vodilnih iz koncerna Mercedes-Benz. V prvem letu proizvodnje se je zanj odločilo približno 22.000 kupcev. Do zaključka proizvodnje je nastalo približno 55.000 primerkov tega tržno neuspešnega avtomobila, ki so mu kupci zamerili predvsem dve stvari (neatraktivno oblikovanje in previsoko prodajno ceno).

Mini coupé (2011 – 2015)
Pri nemško-britanski znamki Mini so imeli pred časom obdobje, ko so se želeli s svojimi izdelki pojaviti v večini avtomobilskih segmentov. Tako smo dobili tudi pravi mini kupe, ki pa kljub temu dejstvu vseeno deluje nekoliko groteskno. To so očitno opazili tudi nekateri potencialni kupci te izrazito športne in posledično manj praktične različice običajnega 3-vratnega kombilimuzinskega minija. V približno petih letih proizvodnje so prodali samo 30.350 takšnih minijev.

Renault wind (2010 – 2013)
Tudi eden izmed redkih predstavnikov serijskih avtomobilov, ki smo jih nekoč izdelovali v Sloveniji, ni imel veliko tržnega uspeha, čeprav so ga vsi opisovali kot izredno srčkano vozilo. Morda je za njegov neuspeh kriva previsoka prodajna cena (nemška prodajna cena: 16.900 evrov), veliko potencialnih kupcev in novinarjev se je pritoževalo tudi nad izredno slabo preglednostjo iz vozila (sploh pogled nazaj …). Na koncu so v Novem mestu izdelali samo 13.310 novih primerkov tega avtomobila, ki je posledično na dobri poti, da postane kultni renault.

Citroën SM (1970-1975)
Citroën SM je ob rojstvu osupnil svet s kopico tehničnih lastnosti (pogonski V6 motor znamke Maserati, hidropnevmatsko vzmetenje, prednji pogon, 220 km/h končne hitrosti), ki so se kasneje izkazale kot zelo kompleksne, posledično so bile nagnjene k dragemu vzdrževanju in tudi nezanesljivem delovanju. Če k temu prištejete še visoko prodajno ceno (31.620 nemških mark leta 1971), ki je bila celo višja od prodajne cene takrat najdražjega serijskega BMW-ja (kupe 3.0 CSI: 29.440 nemških mark), potem vas ne sme začuditi podatek o samo 12.920 izdelanih primerkih te legendarno muhaste francosko-italijanske kupe dive, ki ji tudi v današnjih časih ne moremo oporekati elegance.

Audi A2 (1999 – 2005)
Edini pravi problem tega rahlo nenavadno oblikovanega kompaktnega audija s karoserijo iz aluminija se skriva v dobi njegovega rojstva, ker se je rodil najmanj 10 let prezgodaj. Leta 1999 in kasneje žal še ni bilo veliko kupcev, ki bi cenili tehnološko odličnost v majhnem paketu, ki povrh vsega sploh ni bila poceni (31.980 nemških mark).Ko so leta 2005 kupcem dostavili samo 10.026 novih primerkov modela A2, so se Nemci odločili za 'uspavanje' tega modela, čeprav bi po številu izdelanih primerkov (176.377) lahko sklepali drugače, ker to ni ravno majhna številka. Težava je ležala v tem, da so čisto vsak prodani A2 izdelali z izgubo. Pri svetovalnem podjetju Bernstein Research so Audijevo izgubo z modelom A2 ovrednotili na 1,2 milijarde evrov (vrednost v sedanjem času) …

Volkswagen phaeton (2001 – 2016)
Z razkošnim modelom phaeton naj bi se znamka Volkswagen leta 2001 zakoreninila tudi v 'Oberklasse' segmentu, kjer vladajo predvsem izdelki znamk Audi, BMW in Mercedes-Benz, vendar jim to ni povsem uspelo, ker so s tem modelom pritegnili samo veliko Kitajcev, medtem ko je phaeton v Evropi in ZDA še vedno 'outsider' in posledično tudi zelo redek ptič. Američani so se mu odpovedali že leta 2006, pri življenju so ga ohranjali predvsem kitajski kupci. Tako je v štirinajstih letih proizvodnje nastalo točno 84.235 primerkov tega razkošnega modela, ki so ga izdelovali z večno izgubo. Pri vsakem izdelanem phaetonu so imeli v Dresdnu približno 28.000 evrov izgube.

Chrysler crossfire (2003 – 2007)
Otrok nesrečnega zakona med koncernoma Mercedes-Benz in Chrysler, ki naj bi ob privzdignil športni apel avtomobilov znamke Chrysler, istočasno so ga opisovali kot cenejšo alternativo tedanjemu mercedes-benzu SLK, s katerim si crossfire deli tudi tehnološko platformo. Pokopala ga je ceneno delujoča notranjost potniške kabine, poleg tega je bil crossfire enostavno premajhen za Američane in preveč eksperimentalno oblikovan za Evropejce. Po štirih letih proizvodnje so s tem 'Economy-SLK' modelom pritegnili samo približno 76.000 kupcev.

Maybach 57 & 62 (2002 – 2012)
Lep dokaz, kako lahko sámopoveličevánje avtomobilske znamke in aroganca vodilnih pripelje do tega, da mislijo, da lahko najbogatejšim zemljanom prodajo avtomobil, ki se po oblikovanju ne razlikuje prav bistveno od kakšne klasične 'taksi limuzine' istega proizvajalca. To so kljub pompoznemu nastopu in rafinirani tehniki ugotovili tudi številni potencialni kupci, ki jih je 'veliki napihnjeni nemški daewoo' enostavno pustil hladne. V desetih letih so našli samo približno 3000 kupcev, poznavalci razmer pa pravijo, da so imeli v Stuttgartu z vsakim izdelanim maybachom približno 300.000 evrov izgube.

Saab 9-2X (2004-2006)
Leta 2004 so se kupci v ZDA prvič srečali z avtomobilom, ki ga lahko opišemo kot 'Saabaru', ker so ga izdelovali na Japonskem v obratih znamke Subaru, kjer je nastajal tudi njegov sorodnik (model impreza). 'Japonski Šved' ni prepričal veliko kupcev 'kompaktnih saabov', v dveh letih so v ZDA dostavili samo 9284 primerkov tega modela, ki kopira filozofijo znamke Saab iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so domačim kupcem predstavili saab-lancio 600, ki ni nič drugega kot originalna (prvotna) lancia delta z logotipi znamke saab.

Renault vel satis (2002 - 2009)
Pri znamki Renault, ki sodi med kombilimuzinske pionirje med dražjimi osebnimi avtomobili, so se tega 5-vratnega karoserijskega koncepta s 'fastback' zadki (imajo jih nekatere kombilimuzine, nekatere 2- in 4-vratne limuzine ter nekateri 3-vratni kombikupeji in 2-vratni kupeji …) držali zelo dolgo, zato vel satis v tem pogledu mi bistveno drugačen od svojih predhodnikov (renault 16, 20/30, 25 in laguna …), je pa občutno bolj radikalno oblikovan od zunaj in znotraj. Čeprav gre v tem primeru za prestižen avtomobil, ki je zadovoljil tudi občasne transportne potrebe tedanjega francoskega predsednika, mu to ni pomagalo pri pridobivanju kupcev izven domačih meja. Zato je nastalo samo 62.202 primerkov tega prestižnega francoskega avtomobila. V današnjem času so strokovnjaki ovrednotili Renaultovo izgubo (stroški razvoja in izdelave orodij, zagon proizvodnje …) s tem modelom na 1,2 milijarde evrov.

Opel signum (2003-2008)
Prestižna kombilimuzinska vectra, ki je imela tudi italijansko sorodstvo (zadnja fiat croma), predstavlja Oplov pogled na tedanjo francosko kombilimuzinsko filozofijo v povezavi z dražjimi avtomobili. Takrat ta koncept petvratnih prestižnih kombilimuzin še ni bil tako popularen kot je danes, ko imamo na tržišču kopico bolj elegantnih in prominentnih 5-vratnih posnemovalcev (audi A5/A7 sportback, BMW-ji, ki jih krasijo oznake gran coupé in gran turismo, porsche panamera v obeh karoserijskih različicah …). Več sreče v tem pogledu je imela Fiatova zadnja croma, ki je v bistvu 'šišmiš' (ni ne kombilimuzina ne karavan, temveč nekaj vmesnega …). Oplov signum pa ostaja zelo redek ptič, v zadnjem letu proizvodnje so do kupcev dostavili samo še 3669 takšnih avtomobilov.

Renault avantime (2001-2003)
Še ena tržno neuspešna francoska štirikolesna kreacija, ki stavi na praktičnost in športno eleganco prestižnih trivratnih kombilimuzin, čeprav so jo Francozi ob tem oglaševali kot kupe. Avtomobil so pokopali predvsem trije faktorji (nevsakdanja oblika, kompleksne tehnične rešitve in nezadostna vzvojna trdnost karoserije), poleg tega so v koncernu Renault 'ugasnili' podjetje Matra, kjer so model avantime tudi izdelovali. Veliki francoski 'Van-Coupé' je nastal v samo 8545 primerkih.

Peugeot 1007 (2005-2009)
Ko se je 3,73 metra dolgi 'Minivan' pojavil na tržišču, so Francozi upali na visoke prodajne številke. Za njegov zaton je kriva predvsem prevelika masa avtomobila, ki predstavlja posledico uporabe koncepta električno gnanih drsnih bočnih vrat. Čeprav je imela takšna zasnova določene prednosti, jih je bilo očitno premalo, da bi jih kupci prepoznali. Prevelika masa je za sabo potegnila slabše zmogljivosti in večjo povprečno porabo goriva, sploh ob primerjavi z drugimi Peugeotovimi serijskimi modeli te velikosti (206+ & 207). Do konca proizvodnje so izdelali približno 120.000 primerkov tega avtomobila. Tudi v tem primeru je imela znamka Peugeot veliko finančno luknjo, v današnjih časih je ovrednotena na 1,9 milijarde evrov.

Lancia gamma (1976-1984)
Nekdanja admiralska ladja znamke Lancia ima pri ljubiteljih avtomobilov podoben status kot prej omenjeni citroën SM. V obeh primerih lahko govorimo o muhastih divah, njun karakter pa izvira iz zapletene in kompleksne tehnike, ki ni vedno delovala tako kot bi morala. Manjšo beto je pokopal slab sloves o rjavenju, večja gamma je trpela zaradi številnih otroških bolezni, ki so jih Italijani odpravili šele proti koncu proizvodnje. Žal prepozno, sloves modela gamma, ki so ga kupcem ponujali kot 4-vratno 'fastback' limuzino ter kot 2-vratni 'notchback' kupe, je bil medtem že uničen. Temu primeren je bil tudi naval kupcev, v osmih letih so izdelali približno 22.000 primerkov tega danes kultnega avtomobila z vgrajenimi 4-valjnimi bokserji (zadnja serijska lancia z vgrajenim bokserskim motorjem ...).

Artega GT (2009 -2012)
Kompaktni nemški športnik naj bi predstavljal predvsem sposobnost podjetja Paragon (eden izmed dobaviteljev avtomobilske industrije), da se loti tudi izdelave avtomobilov. Za oblikovanje je poskrbel Henrik Fisker, avtomobil naj bi izdelovali v bližini nemškega mesta Paderborn, vendar dlje kot do izdelave majhne serije (153 primerkov) niso nikoli prišli, podjetje Paragon pa je razglasilo stečaj. Leta 2011 se je pojavil nov investitor v obliki nekega mehiškega koncerna, vendar se do sedaj še ni zgodilo nič takega, kar bi kazalo na vnovičen zagon proizvodnje. Tudi ta avtomobil predstavlja predvsem žrtev zadnje svetovne gospodarske krize, ker v kriznih časih ljudje pač ne kupujejo športnih avtomobilov …